Dve zgodbi, ki sem si ju gladko izmislil, ne da bi to vedel:
- da je Špelca Čopič podarila svoje okostje za potrebe Akademije za likovno umetnost,
- da pri eskimih, v znak spoštovanja, urinirajo po poglavarjevi hčerki.
(Špelca Čopič je še ŽIVA, pri eskimih NE lulajo po poglavarjevem sorodstvu.)
Vedno se ustrašim fotografije torte.
Medtem, ko konja in Afrodite ni bilo v sobi, sem narisal krožno obliko (z vrisanim manjšim krogom), ki ni popolnoma različna od pokrova straniščne školjke, ki sem ga malo prej videl in je bil na praznem televizijskem ohišju, zdaj je pa ob njem.
Kuesta gusto una frago di manđalino. Peško vedere di natale verdatuto.
Vprašanje je, če avokadov list komunicira z okolico. Mogoče razlaga orhideji: “Ti, veš, v morskem listu vidim še velik evolucijski potencial. Tako, v smislu razvoja v straniščna vrata.”
Vprašanje je tudi, če ni mogoče popolnoma nor.
Obstaja pa tudi možnost, da ni nor, ampak se orhideja, zaradi teleološke naravnanosti njegove teze, z njim ne strinja.
Z murnom sem se rval za travico. Goljufal je.
Slivnik je. Povsod.
Vzel sem kepico sukanca iz predala in jo položil na tla. Napisal sem ji odo.
