Dve zgodbi, ki sem si ju gladko izmislil, ne da bi to vedel:
- da je Špelca Čopič podarila svoje okostje za potrebe Akademije za likovno umetnost,
- da pri eskimih, v znak spoštovanja, urinirajo po poglavarjevi hčerki.
(Špelca Čopič je še ŽIVA, pri eskimih NE lulajo po poglavarjevem sorodstvu.)