kinky tone

(… V trenutku, ko se nebo pomrači, iz druge smeri vdrejo nemški vojaki: SS, gestapo. Ku-Klux-Klan, kakšni plesoči kozaki, kak domobranec na konju. Pojejo od radosti, Zaratustro (Strauss) ali Wagnerja. Gonijo nekaj ovc, ki jih bojo zdaj nataknili na raženj. Zakurili bojo s knjigam, ki jih z bajoneti, pa tudi z roko, mečejo s polic – v bibliotekarjevo največjo grozo, seveda. Tu in tam kdo odpre kakšno knjigo, vendar jo prav kmalu tudi odvrže. Nekdo bije bibliotekarja po glavi, drugi žgečka natakarja pod pazduho. Na koncu ostane biblioteka prazna, brez knjig.)

NEMEC I: Kakšno knjigo bi si sposodil.
NEMEC II: Tole signaturo imate narobe.
KU-KLUX-KLAN: Kje je stvarni katalog? Mislim, stvarni katalog.
KOZAK: Tale stavek boš pa za kazen desekrat prepisal. Pa mama naj se podpiše v zvezek!
NEMEC I: Ne tisto, tisto! A je tista bolj zabavna? No, pa dajte tisto!
KU-KLUX-KLAN: Lepa knjiga! Važna knjiga! Pametna knjiga! Nisem bral.!
KOZAK: Povej mi, lepo prosim, zakaj dajo toliko knjig skupaj, da se potem človek ne more odločiti, katero bi vzel!
DOMOBRANEC: … Samo če je srečen konec!

Z a t e m n i t e v

(Dimitrij Rupel: JOB, 1984, Prvo dejanje, prizor 2)

O stilskem izzivu z nekim drugim doktorjem pa tule.

Objavljeno dne 30.12.2007 ob 13:18 Zapisano pod: anegasvirkat, nasloni nos na mizo, politika, res je. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.