Odrtež strikes again
Petek, 29. februar 2008Tuptuptuptup.
“Otrok je ful živ. Skos teče.”
“Žeble zabijte v strop, pa bo, hahahaha!”
Paše mi, ko me trese.
Tuptuptuptup.
“Otrok je ful živ. Skos teče.”
“Žeble zabijte v strop, pa bo, hahahaha!”
Paše mi, ko me trese.
Sanjal sem Kocbeka volkodlaka. Ni bil volkodlak v mitološkem, ampak v medicinskem smislu.
Ko sem ležal, priključen na elektriko, sem slišal: “Rekel mi je, da mi drugi prst lahko naredi edino tako, kot tegale. Odrl me je kot zajca. Potem je pa prestavil kožo semle.”
Treslo me je po hrbtenici (nekje na začetku ledvenih ali koncu prsnih vretenc, bi rekel).
Zdaj grem dol. Potem bom šel gor. Predvidoma.
Preden sem šel na plesno predstavo sem rekel gebou. Od takrat je preteklo že nekaj vode.
Zdaj jem jabolko. Potem se bom oblekel.
Občutek, da se kruši svod lobanje. Spremlja ga slabost.
Nekakšna mešanica glavobola št. 1 in glavobola št 2..
“The greatest trick the Devil ever pulled was convincing the world that he didn’t exist. “ PROTI “What’s the most you ever lost in a coin toss? Call it, friendo!”
Do pripovedk sem zavzel distanco: 102 centimetra. V približno 36 sekundah sem ugotovil, da knjiga ne lebdi.