Klog! Klog!
Klog! Klog! Klog!
Klog!
Po stopnicah?
“Kdo je?!”
Pograbim najbližji predmet
(kozarec s sponkami)!
Klog!
Klog! Klog! Klog! Klog!
Klog !
Mohoh?
Vlomivec?
Hudičeva žival?
(Sosedova, ki rada zaide?)
Čeprav: klog?
Nemara: klok?
Klok?
Klok?
Klok?
Ha, iz stranišča je!
Iz globin!
Položim kozarec nazaj na mizo
in se nasmehnem srečni Belcebubovi usodi.
Saj mu sponk za papir treba ne bo
bezati iz razmršene dlake.
Namen
Je
Bil
Dober
Vsaj
Zdelo
Se
Je
Tako
Takrat
Poleti
Tisto
Popoldne
Danes
Popoldne
V
Bistvu
Namen
Je
Bil
Da
Opišem
Razliko
Med
Enim
In
Drugim
Predmetom
Pa
Sem
Pozabil
Med
Katerim
In
Katerim
In
Zakaj
Nežna slutja,
se je prikradla
zarana,
v moje srce:
da naj ga vzamem
s seboj,
da brez njega ne bo šlo.
Da bo molk, tišina.
In neizrečene besede,
bojo obvisele v zraku.
Nisem je upošteval, slutnje nežne.
Tako je dvakrat pozvonilo
in telefon je jenjal, crnkil je.
Ah, polnilec daleč stran …
Pravzaprav rabim
nov telefon!
Ko sem segal
po kotličku vrele vode,
sem potegnil vrvico,
na katere enem koncu
je bil listek z napisom Twinings,
na drugem vrečka čaja.
Skočila je v impresivnem loku
in pristala tam nekje,
razmeroma daleč,
med koritom in šalico.
Ne vem, res ne,
čeprav sem se takoj lotil preiskave,
(in dogodek
rekonstruiral)
ali se je listek bil
zataknil mi med prsti,
ali
sem ga trdno držal (bil?).
Jaz bi tako,
da so stvari,
pa da si ja pustim
zalizce.
Pizda, kera spolzka beseda.
Ampak …
mah!
Ostalaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee
praznaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
Ispijenaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
čaša!
