Spremenil sem
površinsko napetost pora,
se mi zdi.
Ukrivil sem ga
namreč,
ker ni šel
v hladilnik bil.
Kasneje,
a ne prav dosti,
sem
v posodo s sadjem
položil vrečko
sadja,
a jo brž
odstranil:
- da je le sadje ostalo v skledi,
- da dekle težilo ne bi*.
*Vsaka podobnost
z dekletom,
če slučajno bere,
je zgolj naključna
in se ne sklada
z njeno milo čudjo.
Naj začnem s kozarčkom,
mlekom ali čajem?
Ali jutrom?
Popoldne je.
Kozarček mleka,
ki sem si ga bil
prinesel zjutraj,
za kavo, ne čaj,
sem popoldne porabil
za čaj, ne kavo.
(Pa še to ne!
!!!
Saj
sem prej zapisal pesem,
preden
sem ugotovil,
da sem si skuhal:
napačen čaj.)
Kje je, je res ni?
Sem jo izpraznil mar,
izpil?
Ali je res bila,
se vprašam:
»ali je res bila?«
Spominjam se je
od tam daleč,
pod cimetom,
drugimi začimbami,
noži na steni in
toasterjem tam.
Vsa temna in topla,
me je čakala in se bohotno
razlivala prek robov.
Ohladila se bo,
če jo zanemarjal bom.
Ne, samo res, ej:
Kje da je?
