Komunist sem,
komunist tja,
komunist gor,
komunist dol.
Komunist levo,
komunist desno,
komunist spodaj,
komunist zgoraj.
Znotraj so komunisti,
zadaj so komunisti,
od daleč so komunisti,
od blizu so komunisti.
Živi so komunisti,
mrtvi so komunisti,
če so, so komunisti,
če jih ni, so komunisti.
Komunisti pronicajo,
komunisti prosevajo,
komunisti uporabljajo osmozo,
komunisti potujejo skozi čas.
Ampak, kje so?
Čudovita izkušnja,
z nogavicami danes.
Bile so mehke in tople,
prav nič me ni zeblo.
Res pa je, da imam suhe roke in željo,
da si potisnem šrafenciger v nos.
Joj,
če kuli bi ob postelji imel
in blokec ali list papirja vsaj
(no saj, prepričan nisem, da jih ni),
in moč, da prižgal luč bi sredi noči,
ko dete počiva in jaz prav tako
in dekle ob meni leži.
Se zgodi, da zaprepaden nad osebo lastno sem,
osupnjen in navduševan,
nad genialno idejo, dotikom
tiste roke s stropa
ali kaj.
Ker v tri krasne ne klobasal bi zdaj,
če ponoči, skratka, zapisal bi si kaj.
Zbor:
Malo morgen!
Ja pajade!
Kaj pa še!?
Tukaj zdaj razplet sledi,
počakam do noči.
Da, obisk sem v posteljo dobil,
prišla je, ki ideje da,
tokrat, sem zamislil si,
zapomnil si bom vse.
Nekaj o moljejnju nog spod deke je bilo.
Ah, če kuli bi ob postelji imel
in blokec ali list papirja vsaj …
