Videl sem temno obzorje in valove. Sestavljeni so bili iz:
a) parketa,
b) nesporazuma glede kuhinjske krpe za brisanje tal.
(Nisem se prebudil, ker nisem spal.)
Jetika, jetika,
je jel ječati,
jej, jej, ojej,
slišim ketne in murna,
zakaj sem prišel po cuker?!
»Jemite jesti brata konje,
jestvin zmanjkuje:
jerebice so že jedke, jeleni jočejo,
jehovovovove priče jecljajo,
jeklarji ječijo!«
Ko to dojame, jame
jemati svinčnike iz peresnic
ali peresa iz puščic …
A vseeno, vendarle:
jenjaj, jenjaj, prosim te!
Joj,
če kuli bi ob postelji imel
in blokec ali list papirja vsaj
(no saj, prepričan nisem, da jih ni),
in moč, da prižgal luč bi sredi noči,
ko dete počiva in jaz prav tako
in dekle ob meni leži.
Se zgodi, da zaprepaden nad osebo lastno sem,
osupnjen in navduševan,
nad genialno idejo, dotikom
tiste roke s stropa
ali kaj.
Ker v tri krasne ne klobasal bi zdaj,
če ponoči, skratka, zapisal bi si kaj.
Zbor:
Malo morgen!
Ja pajade!
Kaj pa še!?
Tukaj zdaj razplet sledi,
počakam do noči.
Da, obisk sem v posteljo dobil,
prišla je, ki ideje da,
tokrat, sem zamislil si,
zapomnil si bom vse.
Nekaj o moljejnju nog spod deke je bilo.
Ah, če kuli bi ob postelji imel
in blokec ali list papirja vsaj …