Pločevinasti valj,
mleto zrnje vsebujoč,
moder,
s podobami skodelic posejan.
V jutru se bleščal ni kot navadno,
saj potonil globoko je v predal.
Pred njim so stali: sladkor, sol ter poper,
cimet, multivitamin.
Na višini lovorjevih listov
in koriandra, se je ustavil
in se sčasoma
še globlje bi prebil …
Zakaj, porečete, kako to?
Tole vam odgovorim:
ker virus zlohotni
se v črevo mi je naselil bil
in kave pustil piti ni
več dni.
Kje je, je res ni?
Sem jo izpraznil mar,
izpil?
Ali je res bila,
se vprašam:
»ali je res bila?«
Spominjam se je
od tam daleč,
pod cimetom,
drugimi začimbami,
noži na steni in
toasterjem tam.
Vsa temna in topla,
me je čakala in se bohotno
razlivala prek robov.
Ohladila se bo,
če jo zanemarjal bom.
Ne, samo res, ej:
Kje da je?
I.
Začel sem se sušiti.
Niti ne na začetku,
ampak skoraj.
Najbolj izrazito
imam kožo razpokano
na drugem členku
kazalca desne roke.
Potem pa na:
- blazinici palca,
- blazinici kazalca,
- stičišču med prstancem in dlanjo,
- stičišču med mezincem in dlanjo.
Potem je pa še druga roka,
Pa pete. Pa komolci še prej.
II.
Zapustil sem dnevno sobo.
Miže.
Držeč dva vsebovalca
vode
(ne oberoč, temveč
v vsaki roki po enega):
- v levi kozarec,
- v desni šalico.
Ali obratno.
Ko sem ju polagal na kuhinjski pult,
(v temi)
sem pričakoval trk,
cing ipd.
Ni ga bilo.
Prižgal sem luč.
Posoda z zdrobom je bila čisto pri steni.
Ko sem segal
po kotličku vrele vode,
sem potegnil vrvico,
na katere enem koncu
je bil listek z napisom Twinings,
na drugem vrečka čaja.
Skočila je v impresivnem loku
in pristala tam nekje,
razmeroma daleč,
med koritom in šalico.
Ne vem, res ne,
čeprav sem se takoj lotil preiskave,
(in dogodek
rekonstruiral)
ali se je listek bil
zataknil mi med prsti,
ali
sem ga trdno držal (bil?).
