kinky tone

Ko sem rahlo zaokrožil
s keramično posodo,
ki v rokah sem jo držal,

(vanjo sem bil
že pred tem
nalil vročo vodo),

nisem pomislil,
o ne:
Kaj pa,

če smo mi sami
samo košček
vodnega kamna,

ki ga razmetava naokoli,
v posodi,
ki jo v rokah nekdo vrti,

da mu kosmiči,
ki jih z mlekom bo prelil,
ne bodo premrzli?

Pojedel sem kosmiče mlačne
in se z novim čistilom v roki
posvetil kopalnici.

Bilo je kot bi zaslišal
vzdih iz telefona,
ko sem po tednu, dveh,

našel polnilec prave debeline,
in dolžine, skratka, ki se je prilegal,
kot je treba, in konec kabla

(ne vem, kako se reče tistemu lulčku)
potisnil na pravo mesto.
Res: “Aaaaaaaaaaah”.

O veličastnem mozolju,
o suhih petah,
o pičkici na palcu
(ki je le rana).

O zanimivih rečeh,
(ki sem jih že pozabil).
O tem, da sem težji z erekcijo.
O selotejpu.

O verižni rekaciji,
(ki sem jo sprožil,
ko sem prevrnil šampon,
da je padel na kremo

za dojenčke,
ki je padla na milo,
kjer sem prestregel
oba).

O gorskih brancinih
(ki se drstijo
v nedrjih
bohinjskih devic).

O predmetih
na p in na a,
lahko zdaj pišem,
ker televizija je šla.

Kaj ko pesem
bi napisal

s političnim akterjem?
Ki politična ne bi bila.

In tudi pesem ne
Brata konja in kraval?

Ne, ne.
Ne!

Prijel sem njega dni,
četrtek prejšnji,
vece papir za konec.

Okoli tulca ni
se vil
kot maratonec.

Jenjal je že skoraj.
Dva ali tri,
troslojni pravokotniki

ostali so edino še bili.
In prav ta manko
kazal je, da drugi

so odšli, navzdol, navzdol.
A eksrementom ne sledili
bomo, to namen naš ni.

Torej, skratka, ergo rečem
in povzamem, da sledi:
sunkovito in precizno

potegnil sem ta mehki list,
tulec se je rahlo stresel,
papir na njem zaplapolal,

a le rahlo, kot da
ga ne veže nič z delom,
ki ga v roki zmagovito sem držal.

Drznost je v dejstvu skrita,
to je treba razložiti,
da z drugo roko nisem tulca držal,

naj se zgodi, kar se zgodi.
S tem seveda tvegal sem dogodek,
da tulec bi se zavrtel

papir pa bi odrolal se in
kot kak izrodek,
sam na tleh pristal.

Tako bilo je, res,
vam pravim,
naj opišem drugo zdaj.

Bližal sem se kuhinjski omari,
bela je bila, še vedno je,
vsaj kaže se tako.

Roke sem si bil namazal,
naj kar zdaj omenim to,
da nemara ne pozabim,

da ne bo nesmiselno.
Torej, vratca zdaj odpiram
roke mastne imam zelo

za sladkornico prijemam,
da sladkor si nasujem v vodo
(ki zdaj še kava ni, a bo).

V nji sladkorja ni, jebemti,
ustavi to me ne, sploh ne.
z mastno roko zdaj že grabim

(z drugo zdaj, roko)
zadaj za steklen kozarec,
tam nemara sladkor bo.

Da natresem najprej
beli prah v sladkornico
in nato šele v džezvo, v vodo

(ki še kava ni, a bo).
Skratka, naredim vse to
In nič, prav nič po tleh mi ne zgrmi.

Slava mi!

Ocenil sem,
da na polički
v kopalnici

stoji 26 predmetov.
Motil sem se.
Ker jih je več. Brsteč.

Ker včeraj sem jih šteti začel
in se ustavil, ko sem prišel do 26.

Krema je bila, na primer,
in glavnik.

Grem jih zdaj preštet!
…
Sem že.

Komunist sem,
komunist tja,
komunist gor,
komunist dol.

Komunist levo,
komunist desno,
komunist spodaj,
komunist zgoraj.

Znotraj so komunisti,
zadaj so komunisti,
od daleč so komunisti,
od blizu so komunisti.

Živi so komunisti,
mrtvi so komunisti,
če so, so komunisti,
če jih ni, so komunisti.

Komunisti pronicajo,
komunisti prosevajo,
komunisti uporabljajo osmozo,
komunisti potujejo skozi čas.

Ampak, kje so?