Prijel sem njega dni,
četrtek prejšnji,
vece papir za konec.
Okoli tulca ni
se vil
kot maratonec.
Jenjal je že skoraj.
Dva ali tri,
troslojni pravokotniki
ostali so edino še bili.
In prav ta manko
kazal je, da drugi
so odšli, navzdol, navzdol.
A eksrementom ne sledili
bomo, to namen naš ni.
Torej, skratka, ergo rečem
in povzamem, da sledi:
sunkovito in precizno
potegnil sem ta mehki list,
tulec se je rahlo stresel,
papir na njem zaplapolal,
a le rahlo, kot da
ga ne veže nič z delom,
ki ga v roki zmagovito sem držal.
Drznost je v dejstvu skrita,
to je treba razložiti,
da z drugo roko nisem tulca držal,
naj se zgodi, kar se zgodi.
S tem seveda tvegal sem dogodek,
da tulec bi se zavrtel
papir pa bi odrolal se in
kot kak izrodek,
sam na tleh pristal.
Tako bilo je, res,
vam pravim,
naj opišem drugo zdaj.
Bližal sem se kuhinjski omari,
bela je bila, še vedno je,
vsaj kaže se tako.
Roke sem si bil namazal,
naj kar zdaj omenim to,
da nemara ne pozabim,
da ne bo nesmiselno.
Torej, vratca zdaj odpiram
roke mastne imam zelo
za sladkornico prijemam,
da sladkor si nasujem v vodo
(ki zdaj še kava ni, a bo).
V nji sladkorja ni, jebemti,
ustavi to me ne, sploh ne.
z mastno roko zdaj že grabim
(z drugo zdaj, roko)
zadaj za steklen kozarec,
tam nemara sladkor bo.
Da natresem najprej
beli prah v sladkornico
in nato šele v džezvo, v vodo
(ki še kava ni, a bo).
Skratka, naredim vse to
In nič, prav nič po tleh mi ne zgrmi.
Slava mi!